Za ročno obločno varjenje potrebujemo oblok ki gori med konico žice elektrode in osnovnim materialom. Konica žice pri stiku z materialom zažari in začne oddajati elektrone. Tej stvari rečemo termična emisija elektronov. Med osnovnim materialom in konico elektrode je prostor, ki se polni z elektroni in ioni, je postal električno prevoden. Temu pojavu pogosto imenujemo plinsko razelektrenje. Električni tok potuje skozi prostor v obliki obloka. Zaradi zelo visoke temperature se elektroda začne taliti. Pri varjenju se žica hitreje odtaljuje kot plašč. Nastane krater, v njem nastane kapljica, ki, obložena s staljeno žlindro, odleti proti osnovnemu materialu. Za varjenje potrebujemo oplaščene elektrode narezane na dolžino. Dostop dušika, vodika in kisika je neomejen, zato so zvari zelo pogosto porozni, neenakomerni in slabih mehanskih lastnosti.
Tagi: varjenje
Kategorija: 
Tagi: Varjenje
Plamensko varjenje se je razširilo tako hitro, kakor se je hitro razvijala plinska tehnika. V industriji so začeli izkoriščati visoko temperaturo plamena, ki se tvori pri gorenju acetilena v zraku ali mešanica acetilena z čistim kisikom za taljenje kovine. Pri plamenskem varjenju stalimo dodajno žico skupaj z osnovnem materialom v homogeno talilno kopel, ki se po ohladitvi strdi v zvar. Pri varjenju, plamen ščiti staljeno kovino pred vdorom zraka. Stari izraz za plamensko varjenje je avtogeno varjenje, ki pa ga počasi opuščamo. S plamenom lahko varimo železo, sivo in temperno ter nodularno litino, malo in močno legirano jeklo ter neželezne kovine kot so: baker (Cu), aluminij (Al), magnezij (Mg) in njihove zlitine, nikelj, svinec, cink in mnoge druge kovine.
Varjenje
Varjenje razdelimo v dve glavni skupini in sicer, varjenje s pritiskom pri hladni temperaturi ali pri povišani in varjenje s taljenjem. V prvem načinu varjenja ne pride do taljenja materiala, ampak do zmehčanja. Če je meja plastičnosti dovolj nizka poteka proces spajanja v hladnem, drugače je potrebno dodajati toploto. V drugem načinu varjenja se robovi materiala stalijo, prav tako dodajni material, ki se po varjenju kopel ohladi in strdi v zvar. Struktura in lastnost so odvisne od mehanske in kemične sestave ter toplotnega vpliva. Posebni procesi varjenja so lepljenje spajanje, in metaliziranje. V drugih dveh primerih stalimo dodajni material, osnovnega pa samo pa samo ogrevamo, lepimo v hladnem zelo redko pa tudi s segrevanjem.
Varjenje – splošno o postopku
Varjenje pomeni spajanje materialov, omehčanih, trdih ali raztaljenih na površini varjenja s pomočjo najrazličnejših virov energije, bodisi preko uporabe pritiska ali brez njega. Varimo lahko različne ali enake kovine ter zlitine med seboj, lahko pa tudi keramiko, steklo in plastične materiale. Varjenje je tehnološki proces, kjer dosežemo med dvema varjencema ali več varjenci neločljivo zvezo. Teoretično bi morali združiti kovini tako tesno, da bi se v stični površini atomi približali na razdaljo, ki je običajna med atomi v kovinah 10 10 m. Pri normalnih pogojih to ni izvedljivo, saj površin ne moremo obdelati tako natančno da bi dosegli želeno razdaljo med atomi. Praktično to dosežemo le z varjenjem, in to na dva načina in sicer s taljenjem ali s pritiskom.
TIG varjenje
Za tig varjenje potrebujemo izvor varilnega toka, jeklenko z argonom (zaščitnim plinom), hladilni sistem, visokofrekvenčni vžig, gorilnik z različnimi vodi, in regulacijski sistem. Elek¬troda za tig varjenje je v držalu vpeta v kontaktno pušo. Premeri elektrod za tig varjenje so od 1,5-6 mm. Elektroda naj štrli samo nekoliko iz šobe za argon. Pri pravilni rabi lahko varimo s 175 mm dolgo elektrodo 30-40 ur, obraba je torej sorazmerno majhna. Tig varjenje lahko izvedemo z enosmernim tokom in minus polom na elektrodi. Naslednji način za izvedbo postopka tig je varjenje z enosmernim tokom in plus polom na elektrodi. Tretji način tig varjenja pa je varjenje z izmeničnim tokom. V naslednjih člankih bomo posamezne zgoraj naštete postopke, ki jih izvajamo za tig varjenje podrobneje opisali.
TIG obločno varjenje
Oznaka TIG je kratica angleških besed: tungsten inert gas. Po tig postopku varimo vse kovine. Varjenje je avtomatizirano in ročno. Varjenje po tig postopku izgleda sledeče: oblok gori med varjencem v zaščitni atmosferi inertnega plina argona in elektrodo iz volframa. Elektroda je narejena iz čistega volframa, poleg tega je tudi legirana, in sicer s torijem in cirkonom. Varjenje po tig postopku poteka brez dodajnega materiala ali pa je slednji v obliki gole žice za varjenje. Oblok gori med osnovnim materialom in netaljivo elektrodo, pri čemer varilec v levi roki drži dodajni material – kot pri plamenskem varjenju. Volframova elektroda leži v posebnem držalu in okoli nje je šoba. Skozi šobo priteka na zvarno mestoargon – zaščitni plin. Argon varuje osnovni kot tudi dodajni material pred vplivi atmosfere. Za tik varjenje je v rabi enosmerni tok. Z elektrodo na minus polu varimo sledeče materiale: jeklo, monel, baker, nikljeve zlitine. Medtem ko z minus polom, ki je priključen na osnovni material, varimo sledeče kovine: magnezij ter zlitine; aluminij in njegove zlitine. Najbolje je variti z izmeničnim tokom, saj je na ta način manjša obraba elektrode, kar je rezultat nižje temperature.